Omemba: Vita Žerjal Pavlin

»Vse življenje sem iskal drug svet.«

»Seveda imam rad, da me berejo in cenijo, vendar se mi zdi, da je literatura bolj o meni samem; gre za nekakšno mistično komunikacijo s samim seboj, ki je neskončna. Še vedno ne razumem, zakaj to počnem. Zdi se mi kot neke vrste ‘samopopravilo’.«

»Velikokrat sva nastopala skupaj, velikokrat tudi posebej, a tudi takrat sva vedno pozorno prisluhnila drug drugemu. Rad sem poslušal Tomaževe zadržano interpretirane, neverjetno zgoščene pesmi.«

»Za njeno pesništvo sta značilna intelektualno močna oblikovalska volja in tudi premislek o namenu in smislu pesniškega dejanja, ob tem pa tudi izjemna tankočutnost za različne notranje in zunanje vsebine, ki jih pesniško reflektira.«

»To je tudi poezija, ki se neposredno, a hkrati izvirno navezuje na bitniško tradicijo, tako na njen način pisanja kot tudi na njeno kritično ubesedovanje družbenopolitičnih problemov.«

»Prav ta tematska celovitost in motivna raznovrstnost pa je 'temelj živosti njene poezije'.«

»Tolnaijeva besedila zaznamujejo heterogeno, polifono prepletanje glasov, vsakdanjih pogovorov in dialogov, razmah eksperimentiranja s tehnikami pripovedovanja in avtorefleksivnost.«

»Prav ta tematska celovitost in motivna raznovrstnost pa sta 'temelj živosti njene poezije'.«

»V ozadju njegove življenjske umetnosti je globok hedonizem njegove 'lastne' kulture.«

»Vedno sem ta, kdor nisem, in nisem vedno ta, kdor sem.«

»V Idioritmiji, ki je 'ustvarjalna oblika sobivanja, kjer vsakdo upošteva in spoštuje tako svoj individualni ritem kot ritem drugega', Barbara Korun na različne načine razprostira, kako biti s seboj in kako živeti z drugimi.«

»Razpadli so mi vsi sistemi pravičnosti. Razpadel mi je jezik. Sestavljam ga nazaj.«

»poezija mi bo naravnala kosti / razvezala vozličke v hrbtenici / naoljila sklepe napela mišice / da me bo potem toliko laže / toliko bolj prepričljivo izničila«

»če obstaja je ne najdem / resnice / izgubljena med pozabo in / izmišljijo«

»In življenje naše, / ki tak hitro teče – / Mar so samo sanje?/ Sanje, jek mi reče.«

»da so moje sive besede nevidne / tistim, ki jih slišijo prvič.«

»Smeh je še mogoč / med mladostnimi prijatelji, / ko je tako malo našega sveta / brez rane.«

»Ko začneš peti, / je petje. / Marsikaj / preneseš vanj, / marsikaj prinese vate …«

»Da je zadrgnjena in zavozlana, da ne ve, kako naj se vrne, ko se noče vrniti.«

»Po vseh višavah je mir.«